Tomaš Kappa: Lov na zaklad v Lužici

Lov na zaklad v Lužici

Tomaš Kappa / Ralph Th. Kappler

»Že tisoč let in več živimo kot pravi bratje.

Ti, ki nosiš, kar jaz diham. In jaz nosim tvoj bes.«

(Heinrich Heine, »An Edom«)

To je zgodba o mali skrivnosti Nemčije, o njenem ravnanju z Lužiškimi Srbi. Dovoljeno jim je, da plešejo ob priložnostih festivalov manjšin ali za nedeljske obiskovalce. Nemške oblasti še naprej zapirajo lužiškosrbske šole in vrtce njihovim manjšinskim pravicam navkljub in kljub lužiškim obilnim bogastvom z rudami in minerali. Lužiški Srbi (tudi Sorbi), poznani tudi kot Vendi v enklavah v Ameriki ali Avstraliji, kamor so bili izgnani in kjer so našli zatočišče, so zelo zaskrbljeni zaradi takšne agresije nad njihovim jezikom. Nemško zatiranje je bilo že v preteklosti vedno tesno povezano s kampanjami proti njihovemu materinemu jeziku, pa vendar sta jezik in kultura Lužiških Srbov uspela preživeti več kot 1600 let. Lužica ali »z vodo bogata dežela«, kot jo je ljubkovalno poimenoval prvinski narod, je ena najstarejših regij evropske kulture. Lužica je tudi ena najbolj obdarjenih regij z zalogami zlata, platine, bakra in drugih redkih talnih bogastev.

Lusatia briefing at Foreign Press Association, London May 2002
(Jan Nuk, Domowina Chairman, left / Tomaš Kappa / Ralph Thomas Kappler, centre)

»Rudarski lobi je prisilil četrtino našega naroda, da je zapustil svojo domovino. Pritisnili so nas ob steno,« opozarja Jan Nuk pri Foreign Press Association v Londonu, sicer predsednik lužiško-srbskega nacionalnega združenja Domowina. Kmalu zatem so se predstavnikom Lužiških Srbov odprla vrata Buckinghamske palače. Leta 2002 so Sorbi v London prinesli prvo tuje darilo ob priložnosti »Zlatega Jubileja« kraljice Elizabethe II. To je bila njihova ponovna predstavitev v britanski prestolnici po drugi svetovni vojni. Leta 1946 so namreč Sorbi neuspešnoposkušali lobirati v Londonu za priključitev Lužice k tedanji Češkoslovaški. Lužica (še) danes leži v nemških zveznih deželah: Brandenburgu in Saški. Svojim naravnim bogastvom navkljub, Lužica ostaja stigmatizirana s strani premogovniškega lobija kot nerazvita regija. Vendar pa regija najbolj trpi zaradi pomanjkanja hrabre politike. Dvajset let po padcu komunističnega režima Lužiški Srbi še vedno nimajo svoje legitimne demokratične zastopanosti. A nekateri koraki upanja se vendarle pojavljajo. Nedavno je bil ustanovljen SERBSKI SEJMIK, prvo gibanje (v smeri parlamenta) za zastopanje lužiško-srbskih interesov. Stanislav Tillich je prvi lužiško-srbski ministrski predsednik. Glasbeniki kultne skupine Silbermond govorijo lužiščino. Studio »20th Century Fox« je distribuiral film KRABAT, v katerem sta sicer blestela nemška igralca Daniel Brühl in Robert Stadlober. A producenti so pozabili omeniti, da je »bestseller« KRABAT sicer epska izpoved o svobodi, ki jo je napisal lužiško-srbski avtor Měrćin Nowak-Njechorński.

Girl from Sorbian Wendish Lusatia (Foto by Iwajla Klinke)

136 uničenih in izginulih vasi

Werner Domain in njegova žena sta bila zadnja prebivalca vasice Horno. Ta par upokojencev – oba sta bila namreč stara preko 70 let – se je upiral zastraševanju rudarskih firm. Uspela sta še posaditi lipo pred svoj dom, ko so se veliki bagri že približevali z oglušujočim hrupom in velikimi oblaki prahu. Horno je bil takrat v bistvu že zapuščen in uničen, kot da bi tam divjala vojna. Več kot 136 vasi je dobesedno izginilo v lignitnih kraterjih sredi Nemčije - sredi države, ki se hvali z zeleno tehnologijo in ekologijo. S tem se je izginjanje Lužiških Srbov še pospeševalo. Na internetni strani » www.verschwundene-orte.de « lahko najdemo zveneča imena uničenih vasi, kot so Publik, Bukovina, Horno, Barak, Rovno ali Lacoma, ki še vedno odmevajo čez v premogovnikih potopljeni svet. Horno je uničil švedski energetski koncern Vattenfall, kljub temu da tam sploh ni bilo potenciala premoga, ki bi ga lahko kopali in izkoriščali. To švedsko državno podjetje je prevzelo skoraj vso energetsko strukturo v vzhodni Nemčiji v času padca komunizma. Ne gre za presenečenje, saj so si nekateri prominentni vzhodno-nemški politiki prav s podporo temu lobiju zagotovili uspešne in hitre karierne vzpone. Švedska je bila eden najpomembnejših zahodih trgovinskih in tehnoloških partnerjev vzhodno-nemškega komunističnega režima. Danes, Vattenfall aktivno sponzorira komunikacijsko infrastrukturo in izobraževanje Lužiških Srbov, kar pa negativno vpliva in celo spodkopava njihovo lastno podobo in predstavljanje. Rudarsko podjetje Laubag iz Lužice je evfemistično oznanilo, da so »zavzeli« več kot 750 kvadratnih kilometrov zemlje. Takšno masovno izkopavanje pomeni uničenje ozemlja, ki površinsko ustreza teritoriju mesta Hamburg. Profesor Joachim Katzur, direktor Regionalnega inštituta za razvoj rudarstva, je v intervjuju za »Zeit« glede tega jasen: »Danes rudarska aktivnost v Lužici v bistvu prizadene kar štirikrat več ozemlja, če k temu prištejemo tudi prizadeti tok in sistem podzemnih voda.«

Pravljice o čistem premogu

»Če vprašanje globalnega segrevanja jemljemo resno, se moramo kar najhitreje distancirati od lignita,« pravi Claudia Kempfert z nemškega Inštituta za ekonomske raziskave. Lignit je podnebju izjemno neprijazen zaradi svoje nizke kaloričnosti ter zaradi velike emisije toplogrednih plinov. S tem izgubljamo več kot le boj za podnebje! Stotine kvadratnih kilometrov rodovitne zemlje izginja v rudniških kraterjih. Gre za največjo transformacijo zemeljskega površja po ledeni dobi. »Carbon, Capture & Storage«[1] (CCS) je le propagandna skovanka, izumljena s strani Vattenfall-a, RWE&Co. Cilj te eksperimentalne tehnike je zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida ter njihovo uskladiščenje pod zemljo. »CCS je pravzaprav instrument za preprečevanje investicij v tehnologije obnovljivih virov energije in je tako njegov pravi namen utrjevanje položaja oligarhičnih struktur, ki promovirajo fosilna goriva,« odgovarja Astrid Schneider, energetska strokovnjakinja Zelenih. Na Saškem nedavni poskus parlamentarne obravnave o CCS ni uspel. Predstavnik Vattenfall-a Hubertus Altmann je v parlamentu priznal, da CCS-tehnologija ne bi dosegla industrijske ravni do sredine naslednjega desetletja, če sploh.

Over 130 destroyed villages - Strip Mining by Vattenfall in Lusatia

Princip babušk

V Lužici so odkrili zaloge dragih kovin vredne milijarde: zlato, platina, srebro, cink in več kot 2,7 milijonov ton bakra. Cene bakra na svetovnih trgih lahko dosežejo tudi 10.000 evrov za tono. KSL Kupferschiefer Gmbh je zaprosilo za pravice izkopa v Lužici. Vendar KSL deluje po prikritem principu babušk. KSL je namreč podružnica panamske Minera SA, le-ta pa je podružnica kanadskega Inmet Mining. Izvršni direktor Inmet Mining-a je Jochen Tilk, nemški geolog iz Aachena. Le sodelovanje in udeležba državljanov bi zagotovila transparentnost pogodb in javnih naročil. Tako bi lov za lužiškim zakladom le dobil nekakšen srečen zaključek, če bi se sredstva namenjala poleg plač in profitov tudi za konkretna vlaganja v sistem izobraževanja ter v programe učenja lužiščine, kot je npr. WITAJ pobuda. Nukov naslednik David Statnik zahteva: »Če so pravice za izkop premoga, bakra in zlata dane podjetjem, morajo le-ta plačati v Lužici prav toliko, kot bi morali plačati na Bavarskem ali v Severnem Porenju – Vestfaliji.«

Lusatian Village - Associated Press AP

Nacizem, komunizem in zdaj le vsiljena demokracija

Lužiški Srbi so bili zatirani že stoletja. Niso smeli uporabljati svojega jezika, niso niti smeli imeti psov ali konjev. Po zelo kratkem obdobju razsvetljenstva je sledil brutalen pritisk nemške asimilacije. Tisoče lužiško-srbskih družin je bilo nasilno germaniziranih. Ključni dogodek datira v leto 939, ko si je nemški grof Gero svojo vojaško kariero zagotovil s tem, da je pobil sorbske kneze. Z zvijačo je povabil 30 sorbskih knezov na pojedino z namenom, da jih ubije. S tem je Gero obglavil tudi slovanski upor proti germanski kraji zemlje. In kako je danes? »Tudi po dveh desetletjih po mirni revoluciji, Sorbi še vedno nimajo pravice do samoodločbe. Še vedno drugi odločajo o in za njih,« toži Benedict Dyrlich. Kot predsedujoči sorbske Kulturne zveze je zelo kritičen do dejstva, da Lužiški Srbi še vedno niso predstavljani in zastopani v lastni domovini. Sorbska krovna organizacija Domowina je še vedno vpeta v težak administrativni okvir, v strogo vertikalno in hierarhično organizacijo, vse podedovano še iz časov NDR. Neodvisni SEJMIK poskuša zdaj voditi Lužiške Srbe in tudi Nemce iz Lužice iz tega zastoja.

Markus Meckel ima izkušnje. Bil je zadnji vzhodno-nemški zunanji minister in obenem prvi po svobodnih volitvah v NDR. In v tej vlogi je sodeloval v pogajanjih »2plus4« z zmagovalnimi silami druge svetovne vojne. Meckel je nedavno v Bruslju ironično izjavil: »Morda bi bili Sorbi na boljšem, če bi kot prvinski narod naredili več na svoji samostojnosti na osnovi svojega obilnega mineralnega bogastva.« A Meckel se je izmikal odgovoru, ko so ga vprašali o pomanjkljivostih v nemški Pogodbi o združitvi. Takratni notranji minister Schäuble je pogodbo na hitro skrpal z »vročo iglo« in z nekaterimi vzhodno-nemškimi politiki (tistimi, ki so dobili blagoslov Stasi-ja). »Ta Pogodba o združitvi res ni bila stvar zame kot za zunanjega ministra,« pravi Meckel. In vedno zanemarjano vprašanje (tudi s strani vzhodno-nemških uradnikov) o tem, komu pripada starodavna lužiško-srbska zemlja, ostaja aktualna tema. Kdo so torej legitimni lastniki lužiških naravnih bogastev? To ključno vprašanje glede legitimnosti naglo dodeljenih pravic za izkopavanje torej še dandanes ostaja nerazjasnjeno.

Beseda je zlato, tišina ubija

Marka Macijowa, vodja lužiško-srbske Narodne založbe, se osredotoča na osnove dela v sorbsko-nemškem jezikovnem izobraževanju. »Lužiščina bo preživela le, če jo bodo starši prenašali na svoje otroke. Nemci pa se morajo na drugi strani naučiti spoznavati in spoštovati lužiško-srbsko kulturo kot nekaj, kar bogati tudi njihovo lastno kulturo,« opozarja Macijowa. Obenem Lužiški Srbi vzpostavljajo stike v Berlinu, Pragi inBruslju. Predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek je bil tako častni sponzor letošnje Mednarodne konference sorbske glasbe v Cottbusu. Buzek je v svoji mladosti podtalno organiziral poljsko gibanje Solidarnost v Šleziji.

Sorbian village Horno destroyed by Vattenfall (foto Gerard Petit)

Pomoč lahko pride tudi iz drugih nepričakovanih virov. Evropski Komisar za poljedelstvo Dacian Ciolos, ki prihaja iz Romunije, pripravlja reformo agrarne politike v EU. Njegov cilj je narediti evropsko poljedelstvo bolj decentralizirano in bolj »zeleno«. Če bo ta načrt vsaj delno uresničen, bi lahko pomenil tudi pomemben zagon za politiko trajnostnega razvoja v lužiški regiji. Že več kot šestnajst stoletij ljudje v Lužici govorijo in pojejo v lužiščini. Vendar izkoriščanje premoga še vedno neusmiljeno uničuje domovino in kulturo Lužiških Srbov.

Buckingham Palace Gates open for Sorb Delegation - Jan Nuk, Tomaš Kappa (2002)

Na sprejemu v Buckinghamski palači, sta Jan Nuk in avtor predala majhno modro-vezano knjižico z naslovom »Dwe Lubosci Ja Mam – Dve ljubezni jaz imam« - Shakespearovi soneti v lužiščini. V duhu nemškega filozofa Petra Sloterdijka lahko rečemo, da se morajo Nemci in Lužiški Srbi naučiti tehnike, kako skupaj preživeti. To skupno znanje in »know-how« je vsekakor najpomembnejši in še neodkrit zaklad Lužice. Lužica še vedno lahko postane kozmopolitska dežela s čisto tehnologijo. In od tega bi, prav ironično, lahko profitirala tudi nemška večina.

Oče je proti koncu svojega življenja vedno pogosteje uporabljal lužiško-srbske besede. Po njegovi smrti so na nizki mizici našli račun iz neke krčme. Njegova dnevna soba je bila pripravljena, kot da je pričakoval goste. Na tem računu je oče zapisal le: »Witajci k nam!« in pod tem, ravno tako v lužiščini: »Srečo tistemu, ki se vrne domov.«.

- Article "Schatzjagd im Sorbenland - Lov na zaklad v Lužici" published by Pogrom-Magazin, of the "Society for Threatened Peoples – Gesellschaft für bedrohte Völker“,
by Ralph Th. Kappler / Tomaš Kappa, Göttingen 2012

- Press Release: Sorbian Delegation at the London based Foreign Press Association
Joint statement of HALO ENERGY and DOMOWINA, London 2002

- Sorbian Wendish EU Memorandum to EU-President José Manuel Barroso,
Sorbisches EU Memorandum an EU Präsident José Manuel Barroso,
Brussels / Budyšin / Bautzen, 7th of June 2012

- Ralph Th. Kappler / Tomaš Kappa founded the HALO ENERGY
CleanTech communications network in 2002 in London.

Distributed by HALO ENERGY

Web: https://www.halo-energy.com

MORE INFORMATION ON SORBIAN LUSATIA

Institucije | Institutionen | Institutions